Pogosto so na spletnih straneh in različnih forumih zapisi o vseh vrstah virov ogljikovih hidratov v hrani za pse (zlasti o pšenici in koruzi) precej negativni. So te trditve upravičene, ali pa so se uveljavile zaradi neprestanega ponavljanja? Morda pa so se pojavile zaradi potrebe marketinga in promocije ter skušajo z njimi različni avtorji bralce speljati na kriva pota.
Prvotna prehrana
Prehrana prednikov naših psov, volkov, je bila zelo raznolika. Zajemala je vse od ujetih rastlinojedcev, malih glodavcev, mrhovine, iztrebkov pašnih živali ipd. Kadar so volkovi uplenili veliko pašno žival, so najprej požrli vsebino prebavil, vključno z delno prebavljenimi rastlinami in semeni. Ko so na primer ujeli miš ali voluharja, so ga požrli v celoti, vključno z želodčno in črevesno vsebino.
Dejansko to pomeni, da del prehrane sestavljajo ogljikovi hidrati (delno prebavljene rastline in semena). Ogljikovi hidrati so, tako kot beljakovine in maščobe, bistvenega pomena v prehrani volkov in s tem tudi v prehrani naših psov.
Ker so predniki naših psov vedno pogosteje iskali hrano v bližini človeških naselij (potujočih pastirjev – nomadov in lovcev – nabiralcev), so se postopoma prilagodili na prehranski vzorec z več škroba in manj mesa. Nedavne raziskave na področju genetike so pokazale, da med volkovi in psi obstajajo razlike glede prebave škroba. Omenjena raziskava je opisana v reviji ‘Nature’ z dne 23. januarja 2013, z naslovom: “The genomic signature of dog domestication reveals adaptation to a starch-rich diet”.
Med udomačitvijo se je prebavni sistem prednikov psov počasi vedno bolj prilagajal na presnovo škroba, saj so se morali, tako kot ljudje, pogosto zadovoljiti predvsem s kruhom in kašo. Semena so bila za človeka enostavna za shranjevanje, zato so tudi velik del prehrane prvih psov predstavljali ogljikovi hidrati iz semen. Ogljikovi hidrati se pretvorijo v glukozo, ki je potrebna za telesne funkcije psa. Za breje in doječe psice je celo bistvenega pomena, da hrana zagotavlja določeno vsebnost ogljikovih hidratov.
Na podlagi zgoraj navedenega lahko sklepamo, da tradicionalna semena (tj. žita) že od samega začetka predstavljajo bistven del v prehrani volkov in še toliko bolj v prehrani prednikov naših psov.
Toda zakaj imajo potem nekateri tako negativno mnenje o žitih v pasji prehrani?
Prej smo razpravljali o “delno prebavljenih” rastlinah in semenih. Če se škrob iz semen (žit) predhodno ne prebavi v zadostni meri, ogljikovi hidrati zaradi kratkega črevesja pri psih niso dovolj dostopni za nadaljnjo prebavo v tankem črevesju in tako v surovi obliki končajo v debelem črevesju. Tu potem pride do vrenja, kar posledično povzroči nastajanje plinov in driske. V naravi so semena že delno prebavljena s pomočjo encimov in bakterij v prebavnem traktu plena.
V pasji hrani morajo biti zato surova žita (in drugi škrobni izdelki, kot so koreni in gomolji) “predhodno delno prebavljena”, ali povedano z drugimi besedami: škrob je treba ustrezno obdelati, tako da so ogljikovi hidrati dostopni za nadaljnjo prebavo v pasjem črevesju. Celo za ljudi, katerih črevesje je sedemkrat daljše, korenine, surova žita in gomolji niso, oz. so komaj prebavljivi ter povzročajo nastajanje plinov, črevesne krče in mehko blato. Do tega “odprtja” ali “odklepanja” oz. razgradnje škroba pride, ko se izdelek določen čas segreva (kuha). Ker je takšna razgradnja zlasti pri ekstrudiranju (hrustljavi briketi, ki plavajo na vodi) zaradi prekratkega segrevanja nezadostna, se pogosto pojavijo prebavne težave in posledično nato še črevesne težave.
Zaradi teh težav so se kritiki zelo hitro navadili vso hrano, ki vsebuje žita, metati v isti koš. Toda ko se žita (riž, koruza, pšenica in sirek) ustrezno razgradijo, postanejo dragocen vir esencialnih hranil.
Drugi razlog, zakaj je toliko negativnosti okoli žit, pa je pojav alergije na gluten. Alergijo na gluten (celiakijo) lahko povzročijo samo žita, ki vsebujejo snov gliadin, kot je na primer pšenica, vendar pa se alergija pri psih pojavlja veliko redkeje, kot se zdi na prvi pogled. Zgoraj opisane črevesne težave so zelo pogosto posledica nepopolno obdelanih žit, ki se označujejo kot “alergija na gluten”. Koruza, riž in sirek ne vsebujejo gliadina.
V celoti gledano lahko rečemo, da:
- so žita (semena) po naravi del prehrane volkov, prednikov naših psov;
- je raziskava (konec leta 2012, začetek leta 2013) pokazala, da se je prebavni sistem prednikov naših psov med udomačitvijo prilagodil prehranskemu vzorcu z več škroba in manj mesa;
- psi potrebujejo ogljikove hidrate;
- so žita (vseh vrst) odličen vir ogljikovih hidratov;
- se morajo žita v celoti razgraditi, v nasprotnem primeru so težave že vnaprej neizbežne;
- družba Farm Food uporablja izključno predhodno dobro obdelana žita (koruzo, pšenico, riž in sirek);
- koruza, riž in sirek ne vsebujejo gliadina in zato ne morejo povzročiti alergije na gluten; zgodba o negativnem vplivu žit ne temelji na dejstvih – ravno nasprotno!