Prehrana od volka do psa

Veliko je različnih teorij o izvoru današnjih psov (Canis Lupus Familiaris), vendar pa je dejstvo, da so podvrsta in potomci volkov (Canis Lupus) ter v vsej svoji raznolikosti  pripadajo isti družini (Canis/Canidae) kot volkovi. Predniki današnjih psov so bile divje živali, ki so se preživljale s tem, kar je nudilo naravno okolje. Njihov jedilnik je bil sestavljen iz plena (rastlinojede živali), mrtvih živali (mrhovina), divjih sadežev, oreškov, koreninic, vsebine črevesja in izločkov rastlinojedih živali. Najpomembnejši pogoj za preživetje (poleg zadostnih prehranskih virov) je bil dobro razvit instinkt za prepoznavanje, ali je hranilo dobro in potrebno ali nepotrebno in mogoče celo škodljivo. Z drugimi besedami: prirojen instinkt za izbiro med različnimi izvori hrane.

Ko je človek pričel z udomačitvijo prednika psa, ga je začel prilagajati lastnim željam. Tako je pustil, da so se med seboj parile živali z njemu in okolici najbolj ustreznimi lastnostmi, to pa je z drugimi besedami povedano pomenilo, da je začel z vzrejo! Tako je nastal Canis Lupus Familiaris.

Pri tem se je pomembno zavedati dejstva, da je vrsta Canis nastala z naravno evolucijo ter da so različne pasme psov nastale izključno in samo s selekcijo želenih lastnosti. To pomeni, da so naši psi v vsej svoji raznolikosti, kar zadeva evolucijo, še vedno na enaki ravni s svojimi predniki − volkovi (Canis Lupus). To pomembno dejstvo je potrebno upoštevati ne samo z vidika osnovnih vedenjskih navad naših psov, temveč toliko bolj z vidika njihove presnove in s tem njihove vsakodnevne prehrane. Šele ko dosledno spoštujemo osnovne prehranske potrebe naših psov z vsemi posebnostmi, lahko pričakujemo tudi njihovo optimalno zdravje.

Pri udomačenem predniku psa, se prehranski vzorec najprej ni v ničemer spreminjal. Pes se je prosto gibal po kmetiji in izbiral med različnimi viri hrane: ostanki od človekove prehrane, ostanki od zaklanih živali, mrtvimi živalmi, iztrebki in drugimi hranili, po katerih je pes instinktivno čutil potrebo. Kadarkoli je bila ponudba hrane premajhna, je ulovil divjega zajca ali staro kokoš iz sosedstva. Pes je sam svobodno izbiral posamezno hranilo, ki jih je nudila hrana s kmetije (Farm Food)! Pomembna je bila prirojena pasja sposobnost razlikovanja med potrebnim in nepotrebnim ter izbiranja med dobrim in slabim. Tako si je sam sestavil svoj jedilnik in zaužil vsa potrebna hranila.

Udomačenemu psu je ostajalo vse manj od njegovega naravnega prehranskega vzorca. Dnevni obroki so bili pripravljeni zanj, ni si več mogel svobodno izbirati prehranskih virov, zato se je dogajalo, da je prepogosto dobival preveč  enega in premalo drugih virov hrane. Izvedenih je bilo veliko raziskav o prehranskih potrebah psov in ustrezni sestavi jedilnika, kar je na koncu privedlo do predpisanih standardov o tem, kaj mora pasja hrana vsebovati, da zadovolji vse njegove dnevne potrebe. To je nujno vodilo v komercialno pripravo hrane, kjer pa se je zaradi konkurence med različnimi proizvajalci pojavila velika nevarnost: hrana za pse je bila sestavljena iz posameznih cenenih izdelkov. Psi iz prvega ali drugega obdobja bi se na veliko izogibali tem izdelkom, ki pogosto vsebujejo dodane umetne aromatične sestavine in/ali ojačevalce okusov, ki prikrivajo pomanjkljivosti teh enoličnih, prehransko siromašnih sestavin. Za človekovo oko so dodana še barvila, da hrana izgleda boljše od mesa.

Če je hrana še ekstrudirana (za povečanje prebavljivosti surovin), se pojavi tveganje izgube prehranskih vrednosti  beljakovin, vitaminov in maščob, njihove škodljive spremembe ali celo uničenje. Pojavi se tudi mešanica arom in okusov, tako da pes ne more zaznati posameznih sestavin. Za psa je zelo nenaravno, da lahko vonja in okuša samo mešanico in zato je zelo mogoče, da se mu bo hrana upirala. Da se to ne zgodi, pogosto dodajajo pospeševalce okusov in umetne arome, za  podaljšanje roka trajanja tako izdelane hrane pa še kemične antioksidante in konzervanse, ki imajo še dodatno negativni vpliv na celotno presnovo pri psu. Prvi stranski učinki uživanja take hrane se kažejo v težavah na koži in dlaki.

Zgoraj navedeno jasno nakazuje, da je pomembna izredna selektivnost osnovnih sestavin, kadar sestavljamo pasjo hrano. Izločimo vse tiste, ki so neustrezne kvalitete, s čemer bomo preprečili, da bi slabe in škodljive  sestavine končale v hrani za pse ter tako ohranili visoke zahteve glede ustrezne sestave. Pravzaprav bi psi iz prvega in drugega obdobja zelo radi zaužili vsako od sestavin posamezno. Samo sestavine, ki se uporabljajo v človeški prehrani, ustrezajo tem visokim zahtevam glede kvalitete in čistosti, kar pa, mimogrede, ne pomeni, da so vsi izdelki, ki se uporabljajo v človeški prehrani, primerni tudi za psa.

Poleg izbire ustreznih sestavin v hrani je življenjskega pomena tudi ustrezno razmerje med temi sestavinami, ki mora ustrezati dnevnim potrebam psa. Hranilne snovi v hrani mora pasji organizem sprejeti, zato je bistvenega pomena, da je proizvodni proces hrane tak, da nima negativnega vpliva na absorpcijo hranil. Kadar lastniki psov svojim ljubljencem zagotovijo hrano, ki izpolnjuje vse navedene zahteve, potem je njihov pes na istem, kot njegovi predniki iz 1. in 2. obdobja, na t.i. hrani s kmetije – FARM FOOD. Pes bo zdrav, kar se bo odražalo na zdravi koži in sijoči dlaki, živahnosti in celostnem zdravju. Kadar se uporabljajo čiste sestavine primerne za človeško prehrano, je taka hrana polna energije in pes jo zaužije manj, da zadovolji svoje potrebe. To pa je za njegovo zdravje in dobro počutje izrednega pomena.

Danes se pač lastnik odloči, kaj je najboljše za njegovega psa. Da bi psom ponudili le najboljše pa Farm Food že dolgo sledi sloganu:

”Najprej psi – Dogs First!”